Dobrodošli na spletni strani ob praznovanju 80 letnice Gimnazije Vič

Dogodki:
Od ideje do viškega simbola
Obisk dr. Primoža Južniča
Obisk Vesne Bleiweis Kos
Obisk Jožeta Piana
Obisk dr. Janeza Bogataja
Obisk Franceta Slabeta
Intervju z Jožefo Pavlovič
Simultanka z Brunom Parmo
Obisk dr. Janeza Bogataja
Obisk dr. Jaka Smrekarja
Seznam donatorjev
Zbornik Gimnazija Vič 1929-2009

INTERVJU Z UČENKO PRVE GENERACIJE

Ob 80. obletnici Gimnazije Vič smo na šoli gostili prav poseben obisk. Naše prostore je obiskala gospa Jožefa Pavlovič, ki je v svoji mladosti obiskovala to šolo, zdaj pa smo jo ponovno popeljali skoznjo in prisluhnili njenim zgodbam.

1. Pred sedemdesetimi leti ste bili dijakinja Meščanske šole, katere pouk se je odvijal prav v poslopju današnje Gimnazije Vič. Takrat je bila to popolnoma nova zgradba. Torej ste bili prva generacija, ki je svoje šolske dni preživljala ravno v tej šoli.
Da, septembra leta 1939, ko sem z enajstimi leti vstopila v prvi razred Meščanske šole, smo se za kratek čas pouka udeleževali v sosednji osnovni šoli, novembra istega leta pa smo se preselili v prostore novo zgrajene šole. Takrat je bila njena podoba seveda zelo drugačna. Naš razred je za pouk večinoma uporabljal le prvo nadstropje, v drugih nadstropjih so bile še nekatere učilnice za fiziko in kemijo, vendar za njih med vojno nismo imeli časa. V kleti so bile le garderobe in telovadnica. Omaric, kot jih imate danes, ni bilo. Na hodniku nasproti učilnic so bile le kljukice, kamor smo lahko obešali svoja oblačila. Tudi prizidka nad telovadnico takrat seveda ni bilo. V pritličju, tam, kjer ste mi danes pokazali zbornico, je bilo ravnateljevo in hišnikovo stanovanje.

2. Kakšni so bili občutki, ko ste po res dolgem času ponovno stopili v svojo šolo? Se česa še posebno spominjate?
Kljub temu da je videti precej drugačna, je bilo to zares lepo snidenje. Spominov je seveda veliko, čeprav smo v njej preživeli le štiri leta, zaznamovali pa so jih vojni časi. Majhna zanimivost, ki se je spominjam, je tista lipa, ki še vedno stoji na vogalu. In sicer smo jo posadili mi, v čast prevzema oblasti kralja Aleksandra Karađorđevića, ki je ravno dopolnil 18 let. Na spomeniku za lipo je v tistih časih pisalo: »Čuvajte Jugoslavijo!«. Geslo se je potem z menjavo oblasti sproti tudi spreminjalo.

3. S seboj ste prinesli tudi stari spričevali iz prvega in drugega letnika. V čem se je pouk bistveno razlikoval?
Spričevali se že na prvi pogled precej razlikujeta. Na prvem je vse napisano v slovenščini in srbohrvaščini, saj je Slovenija takrat spadala pod Kraljevino Jugoslavijo, naslednje leto pa smo padli pod Kraljevino Italijo, zato je na drugem spričevalu srbohrvaški jezik zamenjal italijanski prevod. Za razliko od danes smo imeli veliko drugačnih predmetov, kot sta higiena in verouk, ki si jih danes prav gotovo niti ne predstavljate v učnem načrtu. Ocenjevalo se je na primer tudi vedenje. Kot največjo razliko pa bi z lahkoto ocenila sam potek pouka. Učitelji so imeli neizpodbitno avtoriteto. Spominjam se, kadar smo pri enem od profesorjev povzročili kakšen šum v razredu, ki največkrat sploh ni bil klepet, je vrgel svoje ključe na mizo učenca, ki je bil »krivec«. Učenec jih je potem moral pobrati, prinesti učitelju pred kateder in se profesorju opravičiti. Radi so nas nadzorovali tudi pri drugih stvareh. Na primer mene izrecno ni marala učiteljica slovenščine, ker sem večkrat preskočila jutranjo mašo. Ona je bila tam namreč vsako jutro. Bili smo precej drugačni učenci, kot so danes naši vnuki. Strah me je bilo že samo, če mi je na tla padel svinčnik, saj je takoj prišla do mene učiteljica in mi strogo pomahala s palico.

4. Za konec je učence zanimalo tudi družabno življenje na šoli. Ste imeli morda še kakšne druge aktivnosti poleg samega pouka?
Bila je maša zjutraj in po šoli. Razen tega smo iz šole hiteli naravnost domov. Po šoli, predvsem zvečer po deveti uri, otroci nismo smeli biti zunaj. Enkrat letno so sicer priredili ples, vendar smo s sestrami uspele očeta prepričati za dovoljenje le enkrat.

5. Najlepša hvala za te izčrpne in zanimive odgovore. Upam da boste šolo še kdaj z veseljem obiskali.
Z veseljem sem se spet vživela v svojo mladost. Za obisk vas bom pa morda še kdaj prijela za besedo.

Galerija slik


Gimnazija Vič, 1929-2009